- Gradišće – Koper
- Podpeč – Zanigrad – Hrastovlje
- Slum – Roč – Hum
- Draguć – Paz – Gradinje – Gologorica
- Pićan – Gračišće – Lindar
- Pazin – Beram
- Oprtalj – Čirkoti – Rakotule
- Vižinada – Božje polje – Labinci
- Višnjan – Bačva – Poreč
- Sv. Lovreč – Kloštar
- Šorići – Dvigrad – Kanfanar
- Žminj – Svetvinčenat
- Bale – Batvači – Fažana – Pomer
- Bičići – Barban – Prodol
- Jasenovik – Nova Vas – Vranja
- Plomin – Brseč – Lovran
Draguć – Paz – Gradinje – Gologorica
Gologorica
Sv. Marija pri mlaki
Gologorica se nahaja v občini Cerovlje, ob cesti, ki povezuje središče občine z naselji Paz, Gradinje, Belaj, Boljun in Vranja. Iz nje pa je pot vodila do Krbun in naprej proti Čumberu in Labinu. Mesto je bilo naseljeno že v antiki, o čemer priča desetina ohranjenih spomenikov iz okolice. Takrat se je Gologorica nahajala v ager publicusu, ki je bil umeščen vzhodno od puljskega, poreškega in tržaškega agra. Na tem področju se je kasneje raztezala zahodna meja zgodnjesrednjeveške hrvaške kraljevine. Čeprav so se skozi cel srednji vek kot lastniki vrstili številni fevdalci nemškega rodu, je Gologorica eno izmed istrskih mest, ki s svojim slovanskim imenom, zapisanim v najzgodnejših srednjeveških dokumentih, priča o zgodnji slovanski kolonizaciji tega konca Istre. V njej je bilo v rabi staroslovansko bogoslužje in glagolica, o čemer pričajo ohranjeni glagolski spomeniki. Najstarejši, ki se nanaša na Gologorico, je znameniti Istrski razvod, in eden od pisarjev, ki so ga sestavili, je gologoriški pop Mikula.
Najpomembnejši srednjeveški spomenik Gologorice je cerkev sv. Marije “pri mlaki”. Mlake so pred izgradnjo vodovoda bile ekonomsko in življenjsko pomembne na suhem istrskem področju, kar potrjujejo številni istrski statuti z odločbami o njihovem vzdrževanju in čiščenju. Pogosto so prisotne v toponimiji, kot v primeru cerkve sv. Marije. Tipološko spada v skupino cerkva z vrisano apsido, ki je pri kasnejših transformacijah odstranjena, na njenem mestu je danes baročni oltar iz 17. stoletja. Stenska slika na severni steni, ki prikazuje Poklon kraljev. je verjetno najstarejša upodobitev te teme v Istri, ob bok ji gre Poklon iz Butonige, čeprav je najstarejša tista iz cerkve sv. Elizeja v Draguću.
Branko Fučić je v svoji monografiji o istrskih freskah posebno mesto dal prav stenskim slikam iz sv. Marije, ki jih je datiral na prehod iz 14. v 15. stoletje. Datacija je potrjena z novoodkritim glagolskim grafitom na katerem se je podpisal pop Anton iz Reke leta 1416. Izmed številnih grafitov je zanimiv tudi latinski iz leta 1482 s podpisom Agatha muliera, kar govori o pismenosti žensk v Pazinski grofiji.
Umetnik, ki je poslikal sv. Marijo, se je držal predloge, v kateri se meša poznogotska moda evropskih dvorov z orientalskimi motivi, kot so kamele na katerih jaha povorka. Čeprav je celotna kompozicija ploskovito prikazana s komaj naznačeno perspektivo, so obrazi svetnikov tonsko modelirani. V paleti izstopajo pastelni ton rožnatega inkarnata in pokrajine ter rumeni in rdeči okri in pastelna modrikasto-zelena barva, dočim je črni pigment zaznati le v detajlih. Glavne konture so narejene z risbami rdečega okra. Stilno spada slikarstvo pod vpliv furlanskega slikarstva, ki je prežeto z delovanjem Vitaleja da Bologna. No, ti vplivi so prisotni na širšem področju avstrijskih in slovenskih dežel, tako da so v Istro lahko prišli posredno.
Natisni stran Pošlji prijatelju
