- Gradišće – Koper
- Podpeč – Zanigrad – Hrastovlje
- Slum – Roč – Hum
- Draguć – Paz – Gradinje – Gologorica
- Pićan – Gračišće – Lindar
- Pazin – Beram
- Oprtalj – Čirkoti – Rakotule
- Vižinada – Božje polje – Labinci
- Višnjan – Bačva – Poreč
- Sv. Lovreč – Kloštar
- Šorići – Dvigrad – Kanfanar
- Žminj – Svetvinčenat
- Bale – Batvači – Fažana – Pomer
- Bičići – Barban – Prodol
- Jasenovik – Nova Vas – Vranja
- Plomin – Brseč – Lovran
Draguć – Paz – Gradinje – Gologorica
Draguć
Sv. Rok
Pogled na Draguć, v kolikor prihajate iz Cerovelj, je še ena nepozabna vizura. Prva cerkev, na katero boste naleteli na samem vhodu v naselje, je pokopališka kapela sv. Elizeja, nastala ob koncu 12. stoletja. Elizej je starozavezni prerok, učenec preroka Elije. Njegov kult je v Istri potrjen že zgodaj, najzgodnejši istrski primer je cerkev blizu Fažane, ki mu je bila posvečena že v 6. stoletju. Cerkev v Draguću je enostavna stavba sredi pokopališča, obdana s cipresami. Edino po čemer izstopa med ostalimi istrskimi kapelicami, je barvitost njene fasade. Na zunanjščini je neometana, grajena iz dveh vrst kamnov, temnejšega in svetlejšega peščenjaka, ki je izmenično zložen v pravilne vodoravne nize, s tem pa spominja na miniaturno kopijo toskanskih romanskih cerkva. Najbolje je ohranjen prizor Križanja na sredini severne stene.
Razen s postavitvijo je poudarjen tudi s široko, navpično borduro. Prizori Oznanjenja na slavoloku, Kristus na prestolu na temenu apside ter prizori izKristusovega življenja na ostalih stenah so ustaljena ikonografija. Zanimive so tudi upodobitve duš v Abrahamovem naročju – tri patriarha, bogataš v peklenskih mukah, zatem parabola o ubogem Lazarju ter konjeniška bitka na površini velarija. Slednja je edini figuralni prizor te vrste v Istri.
Obdelava človeških figur na freskah je precej sumarna, ozadje ploskovito, brez prostorske iluzije. Stenske slike so pripisane delavnici s konca 13. stoletja, ki se sklada z lokalnimi slikarskimi tokovi in se skupaj s freskami v Bazgaljih umeščajo v skupino istrske podeželske romanike .
Kapelo sv. Roka je treba iskati na nasprotnem koncu naselja. Na poti do nje bomo prehodili dolgo osrednjo ulico, na kateri je vedno več mačk kot ljudi. V središču naselja je glavni mestni trg z vodnjakom, župnijska cerkev, razgledna točka in veža, ki povezuje nekaj hiš in ostanke nekdanjega kaštela. Ko hodimo skozi vežo, stopamo po najstarejšem delu današnjega Draguća. Na koncu naselja je kapela sv. Roka, zaščitnika pred kugo. V 15. in 16. stoletju je pogost pojav, da se cerkve posvečene temu svetniku gradijo ob vhodu v naselje, da bi ga zaščitile pred kužnimi boleznimi. Tej temi je posvečen eden od prizorov, na katerem je kup mrličev, iz katerih štrlijo puščice, simboli smrti od kuge. Znotraj osrednjega polja na steni prezbiterija se nahaja sv. Rok s še dvema svetnikoma zaščitnikoma pred podobnimi boleznimi: sv. Sebastijanom in Fabijanom. Ostale upodobitve so standardni prizori kristološkega cikla, štirje cerkveni očetje in ostali svetniki. Iz te ikonografije izstopa Imago pietatis, upodobitev »trpečega Kristusa« nad vhodom. Sredi širokega sarkofaga je Kristus, nag do pasa, s prekrižanimi rokami in zaprtih oči, obdan s figurami štirih Marij in Janeza ter dvema angeloma v molitvi na spodnjih vogalih prizora. V ozadju so atributi Kristusovega trpljenja: križ, sulica in palica s spužvo. Najeminentnejše mesto med prizori na ostalih stenah pripada Pohodu in poklonu sv. Treh kraljev, ki se razteza po celi dolžini severne stene, sestavljen pa je iz več prizorov: slovo od Herodota, Srečanje in sestanek kraljev, njihovo potovanje ter poklon. Nad barvo dominira linearnost risbe. Sprejete in predelane renesančne oblike so ustvarile lutkaste figure s polnimi, izbočenimi usti, okroglih rdečeličnih obrazov in z natančno izrisanimi očmi.
Freske so delo domačega slikarja Antona iz Padove, kot se je nekoč imenovala vas pri Kaščergi. O poslikavi cerkve priča glagolski napis iz leta 1529 nad vrati. Poleg slikarja so omenjeni tudi župani in podžupani ter avtor napisa pop Andrija Prašić, tedanji župnik Draguća. Opisane freske niso edino mojstrovo delo. Za cerkev sv. Hieronima v Humu je leta 1533 naslikal oltarni triptih, ki je danes razstavljen v Škofijskem muzeju v Poreču, a pred letom 1534 je dokončal freske v cerkvi sv. Roka v Oprtlju.
Sončni zahod ob kapeli sv. Roka in rdeči odtenki, v katerih se kopa gričevnata pokrajina okoli butoniškega jezera, je zares izjemen. Slikovita pokrajina in ambient naselja sta privabila številne filmske ekipe, katerim je Draguć služil kot nezamenljiva scenografija. Če pa ga obiščete v juniju, vas bodo zagotovo pritegnili razigrani zvoki godcev na mednarodnem srečanju igralcev kontrabasa (bajsa).
Natisni stran Pošlji prijatelju
