- Gradišće – Koper
- Podpeč – Zanigrad – Hrastovlje
- Slum – Roč – Hum
- Draguć – Paz – Gradinje – Gologorica
- Pićan – Gračišće – Lindar
- Pazin – Beram
- Oprtalj – Čirkoti – Rakotule
- Vižinada – Božje polje – Labinci
- Višnjan – Bačva – Poreč
- Sv. Lovreč – Kloštar
- Šorići – Dvigrad – Kanfanar
- Žminj – Svetvinčenat
- Bale – Batvači – Fažana – Pomer
- Bičići – Barban – Prodol
- Jasenovik – Nova Vas – Vranja
- Plomin – Brseč – Lovran
Šorići – Dvigrad – Kanfanar
Šorići
Sv. Marija Magdalena
Cerkev sv. Marije Magdalene je na območju nekdanje dvigradske občine. Nahaja se zunaj naselja, na polju. Arhitektonsko je enostavna, spada v običajno arhitehtonsko tipologijo v Istri, z izstopajočo polkrožno apsido. Takšni tipi sakralnih stavb se v Istri pojavljajo v glavnem v obdobju romanike, ampak jih gradijo tudi kasneje. Bolj pomembne so freske, ki so ohranjene v notranjščini: v apsidi, na slavoloku in delih severne in južne stene v prezbiteriju. Takšen način poslikave, samo prezbiterija, je skorajda običajen na dvigradskem območju. V uporabi je od zgodnjeromanskih fresk v Sv. Agati do poznogotskih prostorov cerkev sv. Marije od Lakuća in sv. Antona pri Dvigradu. Na temenu apside cerkve v Šorićih je prizor Kristusa na prestolu, ki je obdan s simboli štirih evangelistov. V apsidi pod Kristusom je niz apostolov. Vse ostale poslikane površine so izpolnjene z upodobitvami svetnikov, podobno kot v Sv. Trojici v Labincih. S temi freskami jih povezuje enostavni sistem bordur iz navadnih letvic ter tretiranje prostora znotraj okvirja. Znotraj prizora je prostor definiran s stopnjevanjem treh kvadratov, medtem ko svetniške avreole pokrivajo zgornjo rumeno letvico. Šele s tem postopkom figure prostorsko izstopajo. Čeprav je njihova postavitev enostavna in shematične gube oblačil popolnoma prekrivajo noge, se je slikar poskušal izogniti statičnosti s postavitvijo rok in obratom svetniških glav. Le-te prepoznamo samo po atributih. Tako na južni steni prepoznamo sv. Lenarta z značilnim atributom verig in sv. Jurija na konju, ki ubija zmaja. Freske lahko datiramo v drugo četrtino 14. stoletja. V figurah je prepoznati giottizem iz tretje roke, predelan skozi riminiško stilizacijo. Giottovska plastičnost se popolnoma zgubi, stilizacija pa se raztaplja v zeleno poslikane sence, ki so najbolj vidne v kolobarjih okoli oči.
Natisni stran Pošlji prijatelju
