Žminj – Svetvinčenat

Savičenta

Sv. Vincenc

Svetvinčenat je, čeprav v neposredni okolici Pulja, v srednjem veku pripadal poreški škofiji. Na tem mestu je nekoč stal benediktinski samostan. Znani papež Aleksander III. leta 1178 potrjuje poreškemu škofu cerkev sv. Vincenca cum cappelis suis. Svetvinčenat oziroma župan opatije sv. Vincenca, je omenjen tudi v najbolj znanem istrskem dokumentu, Istrskem razvodu,  kar govori o tem, da se je okoli samostana razvilo srednjeveško naselje. Od leta 1209, ko postane posest istrskega mejnega grofa, prehaja iz roke v roko, da bi na koncu v celoti postal last beneške rodbine Morosini leta 1523. Pod njimi je naselje dobilo kočni videz z enim najlepših in najskladnejših renesančnih trgov.

Od samostana, ki je bil ukinjen leta 1314, je ohranjena le cerkev sv. Vincenca. Njena posebnost je arhitekturna razčlenitev enoladijskega prostora s tremi vrisanimi apsidami. Med tremi plastmi fresk je najstarejšo zaznati le v izpranih sledovih barve. Drugo, najobsežnejšo plast, je izdelal mojster Ognobenus iz Trevisa ob koncu 13. stoletja, ki se je podpisal pod oknom južne apside. Tretja plast fresk iz druge polovice 14. stoletja je srednjeveška obnova slike apostolov in fragmentarna oltarna stenska slika na severni steni s figuro svetnice in donatorjem. Ognobenus je na stranskih stenah naslikal mučeništvo sv. Vincenca in sv. Valerija ter prizore iz Kristusovega življenja. V apisadah je upodobljen Kristusov krst, Majestas Domini in Majestas Virginis. Na razširjenem slavoloku se skupaj nahajata Oznanjenje in Kajnova in Abelova daritev. Ikonografsko je zanimiv tudi najstarejši Koledar z alegoričnimi upodobitvami mesecev. Freske so težko berljive zaradi velike količine vlage, ki jih prežema. Mogoče nas pa prav zaradi svojega stanja očarajo s patino starine in mističnostjo.

Natisni stran Pošlji prijatelju