Istarske toplice - Motovunski gozd - Višnjan

Motovunski gozd

Gozd v dolini Mirne je danes prava redkost. Prvotno je obsegal okoli 1.300 ha, kasneje pa je en del zavzela akumulacija pitne vode Butoniga, tako da se danes razteza na 800 ha, ki so razglašeni za rezervat gozdne vegetacije.
V resnici je bilo takih gozdov na področju Mediterana več, ampak so jih večinoma izkrčili in spremenili v obdelovalne površine. Motovunski gozd je zadnja ohranjena vrsta nižinskega mediteranskega avtohtonega gozda hrasta doba, poljskega jesena in bresta. V času Benetk je bil zaščiten s strogimi odredbami o gozdnem rodu. Kasneje, v času Avstro-Ogrske monarhije, je bil rezervat za oskrbo ladjedelstva z gradbenim materialom, zato so ga imenovali tudi biser mornarice. Že Benetke so dale izkopati velike odvodne kanale, ki pa niso bili vzdrževani. Gozd je bil opustošen v času francoske uprave, ko so posekali četrtino njegovega spodnjega dela, kanali pa so bili popolnoma zapuščeni. Kasneje je Avstrija ukinila mornariški rezervat – gozd, nadaljevalo se je opustošenje s posekom, gozd pa se je sušil zaradi nevzdrževanja kanalne mreže. Šele v 19. stoletju so ponovno obnovili kanale in uravnavali odvod odvečne vode.
O bogastvu gozda in njegovem izkoriščanju so bile povedane številne zgodbe in legende. Tem se ni mogel upreti niti pisatelj Vladimir Nazor v svojem delu Veli Jože.

Motovunski gozd je v zadnjih petdesetih letih doživel bistvene spremembe. Zaradi bolezni je skoraj popolnoma izginil brest, po izgradnji nove ceste, uravnavanja korita Mirne in izgradnji akumulacijskega jezera v dolini Butonige so opazili sušenje hrasta in poljskega jesena. S stagniranjem površinskih voda, ki ne morejo odtekati, nastajajo močvirnata tla, na srečo pa je danes usoda gozda v rokah strokovnjakov. Motovunski gozd je najbolj znano najdišče tartufov, dragocenih gomoljev. Najbolj cenjen je beli tartuf, ki ima tu, zahvaljujoč specifičnim podnebnim pogojem, edinstven okus in izjemno aromo.

Natisni stran Pošlji prijatelju