Krajinski park Učka - Mošćenice

Krajinski park Učka

Na pogled le planina, ki povezuje Istro s kontinentalnim delom države, ampak skriva veliko več, naravno in zgodovinsko.
Bližina morja in planinski relief sta tu ustvarila podnebje za posebno bogato vegetacijo. Poleg naravnih lepot, visokih vrhov, kanjonov, razkošnih travnikov, 40 mlak, 200 jam, izvirov vode in bogatih gozdov je na tem področju moč najti številne redke rastlinske in živalske vrste. Na površini 160 km², z najvišjim vrhom Vojak (1401 m) naletimo na 160 vrst ptic, 249 vrst metuljev, med katerimi je 163 nočnih, 20 vrst dvoživk in plazilcev, 18 vrst netopirjev in številne druge posebnosti favne. Tudi flora ne zaostaja z obiljem svojih redkih in zaščitenih primerkov rož in različnih zelišč. Tu se razkrivajo bogati gozdovi bukve in gabra ter pogozdenega črnikastega hrasta, poleg neizogibnih nasadov celih gozdov daleč naokoli znanega kostanja.

To so le nekatere dragocenosti živega sveta, ki mu je Učka ponudila dom, ter tema raziskovanj in skrb javne ustanove, ki skrbi za ta park narave.
V majhnih človeških skupinah se je tu življenje začelo že pred 12.000 leti, ob koncu ledene dobe, ko je bil Jadran le zaliv do približne višine današnjega Zadra, njegov severni del pa rodovitna nižina, bogata z zvermi in različno divjadjo. Z dvigovanjem morske gladine za okoli 120 m so se tudi prebivalci začeli vzpenjati na višje kraje in se naseljevali v votlinah, danes najstarejših arheoloških najdiščih iz tega obdobja na Hrvaškem (kompleks Pupićine in Vele pećine v Veli Dragi).

Planino so naseljevali Histri in Liburni, predstavljala jim je tudi mejo njihovih posesti, naravno pregrado številnim prodorom in tudi mesto spopadov. Kasnejši razvoj živinoreje, obdelave kovine in trgovine je ustvarjal nove življenjske pogoje. Mirno obdobje pod rimskim cesarstvom je bilo kmalu prekinjeno z barbarskimi napadi, kar je pripeljalo do gradnje utrdb in zaklonišč, utrjevali pa so se tudi manjši urbani centri, ki so nato prerasli v srednjeveške komune, kot so Brseč, Mošćenice, Lovran in Veprinec. V 10. stoletju je Učka predstavljala mejo med Hrvaškim kraljestvom in Frankovskim cesarstvom in tudi kasneje je bilo to področje predmet spora in razmejevanja med številnimi državami in fevdalci, ki so se menjavali na ozemlju Istre in Liburnije. Na koncu srednjega veka, v 15. stoletju, je v dele planinske Istre, ki jo je opustošila kuga, migriralo vlaško prebivalstvo, ki je kasneje postalo znano kot Čiči ali Istroromunci. Prinesli so svoj posebni jezik in specifično pastirsko tradicijo in tako v veliki meri prispevali k razvoju tukajšnje kulture in načina življenja.

Avstro-Ogrska je prinesla novo dimenzijo, razvoj turizma na obali pa je zajel tudi Učko kot izletno točko. V drugi svetovni vojni je planina služila kot varno zaklonišče in tudi kot bojišče. Po vojni so prebivalci odšli v mesta s trebuhom za kruhom. Vasi so ostale na pol prazne in nekoč bogato življenje je zamrlo. Šele v novejšem času na Učki oživljajo turistične in etnografske prireditve, ki s svojo atraktivno ponudbo vračajo izgubljeno živost in vedno znova vabijo nove obiskovalce.

Natisni stran Pošlji prijatelju