Momjan - Grožnjan - Pietrapelosa - Mirna

Grožnjan

Od nekdaj zelo slikovito, danes pa tudi umetniško srednjeveško mestece ponosno nosi zgodovino, ki izvira iz vsakega njegovega kotička. Obdržal je konstrukcijo in obliko nekdanjega načina življenja, kar nam njegov vsakdan približuje stoletja nazaj.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so naravne lepote, ki nas danes navdušujejo, ob pomanjkanju tehnologije in dosedanjih dognanj v preteklosti puščale še močnejši vtis tako na prebivalce kot na popotnike. Izvabljale so strahospoštovanje in občudovanje ter dvigale vrednost okolišu.

Mesto, ki je bilo nekoč znano kot kaštel, je bilo obdano z debelim obzidjem in imelo dvoje vrat, od katerih so ohranjena Velika vrata imela dvižni most. Iz veličastnega belvederja na obzidju se pogled razprostira do samega obzorja.
Grožnjanska zgodovina se začenja z naseljevanjem Histrov v notranjosti Istre in gradnjo tipičnega gradišča. Rimljani so ga osvojili in spremenili v utrdbo, o čemer pričajo napisi, kovanci in mozaiki. Prva omemba utrjenega mesta sega v 11. stoletje, v darilni pogodbi oglejskemu patriarhu. V dinamičnem srednjem veku se je Grožnjan boril za svoj položaj. Pozicioniran nad reko Mirno, segajoč vse do Nove Vasi pri Brtonigli, je obsegal območje ob Flavijevski cesti, s pristaniščem Baštija na Mirni, preko katerega je imel odprt dostop do morja in trgovine. Na ta način je v čarobnem trikotniku med pristaniščem in Brtoniglo ustvaril dominantno vlogo, pri tem pa se opiral na svojo gospodarsko moč, vedno zavedajoč se sosedov in njihovih namenov.

Lastništvo nad njim se je spreminjalo kot v večini mestec in posestih tedanje Istre: njegovi lastniki so ga zastavili, prodali, dali kot zagotovilo za vojno odškodnino, izgubili in pridobili nazaj. Bil je tudi domovanje kapetanata in beneških podestatov, pod sodniško oblastjo Pietrapelose in Benetk ter vedno znova dokazoval svojo pomembnost, vse dokler ni v 17. stoletju po epidemiji kuge opustel. Vredno je poudariti, da je svoj statut in zakonik imel že v 14. stoletju pod Benetkami.
Zaradi obnove gospodarstva in poljedelstva so beneške oblasti izvajale kolonizacijo področja z italijanskimi obrtniškimi družinami iz Veneta in Furlanije ter slovanskimi družinami, katerim so kot stimulacijo nudile posebej ugodne pogoje. Ekonomski uspehi kolonizacije so se odražali tudi v razvoju mesteca: izpopolnjevala se je blagovna menjava in trgovina, krepil promet z blagom in realizirala populacijska rast.

Podobo grožnjanske preteklosti dopolnjuje spomeniška vrednost mestnih vrat in cerkvice sv. Kozme in Damjana iz 16. stoletja z ohranjeno preslico brez zvona. Stolnica, ki je bila v 14. stoletju postavljena v središču mesta in posvečena Materi Božji, je danes cerkev svetega Vida, Modesta in Krescencije. Ob podestatski palači Spinotti je pomembna tudi beneška loža iz 16. stoletja, v kateri je zasedalo sodišče.

Natisni stran Pošlji prijatelju