Momjan - Grožnjan - Pietrapelosa - Mirna

Mirna

Ta okras pokrajine daje mirnost ljubki istrski krajini in nosi skrivnost o vlogi in moči, ki jo je imel v preteklosti. Mirna je najdaljša istrska reka (32 km); izvira na Buzeštini, v dolini Kotli. Na poti do morja teče po buzetski kotlini in motovunski dolini pod mostom Ponte Porton vse do izliva v morje pri Antenalu. Njena prva omemba je vezana na simpatično legendo o Argonavtih, grških morjeplovcih, ki so leta 1200 pr. n. št. na črnomorski obali Male Azije ugrabili zlato runo ter po morjih, rekah in podzemnih vodah prišli do Mirne in se naselili na njenih pobočjih. To je samo ena izmed legend, ki Istri dodaja patino neresničnega.

V antiki je bila možna plovba po današnjem ustju Mirne, in to s splavom, ki je povezoval novigradsko področje s tem prostorom. Namreč, na samem ustju reke so postavil Antenal, ki je bil v rimskem obdobju pristanišče, preko njega pa so vodile morske in cestne poti. Tu so lahko pristale tudi največje ladje. Pristanišče je bilo vse do srednjega veka eno največjih na severnem Jadranu, kjer je bilo hkrati privezanih tudi do 50 ladij pod različnimi zastavami. V obdobju plovbe po Mirni navzgor do Ponte Portona se je v bližini pomembnega utrdbenega objekta Sv. Jurij nahajalo tudi majhno pristanišče, njegovi kamniti bloki za privezovanje ladij pa so ohranjeni še danes. Verjetno je bila tu tudi postaja za plačilo plovbe po reki, kot tudi manjši luki Pešine in Nengon v bližini Nove Vasi, ki sta služili prebivalstvu Brtonigle in Krasice za odvoz vina, olja, žitaric, sadja in lesa po reki navzdol do morja ter vse do Trsta in Benetk. Popolnoma so izginile v 19. stoletju. Danes so prekrite z blatom in nanosi zemlje.

Natisni stran Pošlji prijatelju