Svetvinčenat - Tinjan - Pićan - Gračišće

Svetvinčenat

Med velikimi hrastovimi gozdi, na višjem predelu med Barbanom, Žminjem, Dvigradom, Balami in Vodnjanom začetek svojega življenja povezuje z ravenskimi benediktinci, ki so se v 6. stoletju naselili na tem področju, bogatim z lesom.
Kraj nosi nekoliko imen – Svetvinčenat, Savičenta, San Vincenti, z isto osnovo v imenu zavetnika, mučenika sv. Vincenca, in istoimenski opatiji, ob kateri se je razvilo mestece. Marljivi benediktinci so pionirsko krčili gozdove, obdelovali rdečo zemljo, sezidali domovanje in cerkev ter tako privabili prve prebivalce. To področje je bilo, tako kot danes, brez vodnih tokov, tako da je opatija postavljena ob mlaki, ki je bila šele pred kratkim izsušena. Področje je pridobilo na pomembnosti tudi kot meja med tremi škofijami: poreško, puljsko in pićansko.

Pogosto se omenja v dokumentih, v 10. stoletju se utrdi oblast poreških škofov, v 12. stoletju papež potrdi cerkev sv. Vincenca, da bi bil v začetku 14. stoletja omenjen v Istrskem razvodu, kjer je opisan pohod poverjenikov po Istri zaradi ureditve mej. Še danes so vidni križi – oznake na velikih kamnih na meji župnije.
V bogati zgodovini se je neprenehoma menjaval lastnik mesta in spreminjal pogoje posedovanja, tako da je mesto po več stoletjih bizantinske, langobardske in frankovske oblasti živelo med poreškim škofom in oglejskim patriarhom ter goriškimi grofi in družino Sergijev iz Pulja, kasneje imenovanih Castropola. Družina Morosini je v 15. stoletju dokončala obnovo gradu, in tako se je začela preobrazba kraja v renesančno naselje s trgom in vodnjakom v središču, ki ga poleg gradu zapirajo župnijska cerkev in loža ter ostale javne stavbe. Nazadnje kot dota preide v roke družine Grimani. Številna razbojništva so kazila odnose med naseljenimi okoliškimi vasmi, tako kot avstrijska oblast, ki je privilegirala veleposestnike. Njihov privilegirani položaj je v času med obema vojnama potenciral etnično neenakost prebivalstva.

Pomembni spomeniki so grad Morosini-Grimani iz 13. stoletja, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, trg z vodnjakom, cerkvica sv. Vincenca na pokopališču s freskami iz 12. stoletja ter cerkvica sv. Katarine iz 15. stoletja s freskami iz začetka 18. stoletja.

Natisni stran Pošlji prijatelju