•  
•  
•  

Vodnjan

Nastanek mesta lahko spremljamo le od srednjega veka, kljub sledovom prazgodovinskega gradišča na hribu pri cerkvi sv. Marije Traverse. Ime mesta izhaja iz latinskega vicus Atinianus, ki se v pisanih virih omenja že leta 1150. Najstarejša mestna cerkev, sv. Jakob delle Trisiere, je bila že od leta 1212 razglašena za župnijsko. Po obdobju uprave oglejskega patrairha in puljskega komuna v 13. in 14. stoletju, mesto leta 1331 sprejme skrbništvo Benetk, pod katerimi postane samostojna komuna in pomembno trgovsko središče. Na begu iz kužnega Pulja so se v mesto zatekli beneški providurji.

Jedro mesta je nastalo na predelu od cerkve sv. Jakoba do romanske cerkve sv. Blaža, ki kasneje prevzame vlogo župnijske cerkev. Atmosfero srednjeveškega mesta je moč doživeti v labirintu ozkih vijugastih uličic, zbitih hišah s skritimi dvorišči in obokanih prehodih. Zunaj jedra je bil leta 1300 zgrajen grad, obdan z okopom in z dvižnim mostom. Dva grajska stolpa sta nadzirala prihod s severa in juga. Čeprav jedro ni bilo obdano z obzidjem, so zgodovinske kontrade Merceria, Forno grande, Portarol in Duomo, Callenuova, Pian in Sv. Katarina zapirale svoja vhodna vrata. Grad je bil obdan z javnimi stavbami, skladiščem ječmena, v sklopu katerega so se nahajali mestna loža, arhiv in rektorjev urad ter skladišče žita.
Sedanji mestni trg je nastal po rušenju gradu leta 1808. Sedež občine prvotno postane baročna palača Bradamante, na katero je postavljen kamniti mestni grb, leta 1911 pa je na mestu nekdanjega fontika zgrajena neogotska mestna hiša.

Stara župnijska cerkev sv. Blaža, ob kateri se je nahajalo pokopališče, je bila porušena leta 1760 zaradi gradnje baročne triladijske cerkve. Zvonik ob njej, najvišji v Istri (62 m) je zgrajen v 19. stoletju. Mesto se od konca 19. stoletja postopoma širi vzdolž ulic Portarol in Forno grande ter proti severu ob zgodnjebaročni cerkvi sv. Marije Karmelske do cerkve sv. Martina. Bogatejše hiše imajo gotska, renesančna in baročna obeležja. Medtem ko so na ulico obrnjena pritličja hiš služila javnem namenu (trgovine), se v notranjosti blokov nahajajo gospodarski objekti, cisterne z grbi, krušne peči.
Številne srednjeveške cerkve (Sv. Katarina, Sv. Križ, Sv. Nedelja, Sv. Anton, Sv. Rok), nekoč na razkrižju poti zunaj mesta, se postopoma združujejo z mestnim tkivom.

V 19. stoletju je mesto pomebno administrativno in gospodarsko središče južne Istre. Družina Sottocorona začne z rejo sviloprejk za proizvodnjo svile, skozi mesto gre železnica, že leta 1899 se gradi električna centrala. Zaradi razvitega poljedelstva, posebej oljkarstva, se v 19. stoletju obnavlja tradicionalen način življenja v značilnih stanovanjsko-gospodarskih sklopih – stancijah. Vrnitev k stoletni tradiciji vzgoje oljk je v novejšem času pripeljal Vodnjan v sam vrh proizvajalcev izvrstnega oljčnega olja.