Labin

Visoko nad Kvarnerjem na vzhodni obali Istre, se dviguje to srednjeveško utrjeno mesto. Pod njim teče reka Raša, zgodovinska meja med ilirskimi plemeni Histri in Liburni ter pozneje meja rimske province Histrije in Dalmacije. Kontinuiteti naselja sledimo še iz rimskega obdobja, ko je Alvona imela status municipija. Predstavniki srednjeveškega Labina leta 804 sodelujejo na Rižanski skupščini, da bi se cesarskim poslancem potožili nad obnašanjem priseljenih Slovanov in zlouporabo frankovskega upravitelja Istre, vojvode Janeza. V Labinu se v tistem času gradi cerkev sv. Justa na najvišjem delu mesta, od katere so danes ostale le ruševine. Mesto doživlja razcvet, ko z njim z gradu na najvišjem delu griča upravlja gastald – predstavnik oglejskega patriarha (1207 – 1420). Urbana shema Labina z ulicami, ki se kot prstani ovijajajo okoli griča ali žarkasto spuščajo po njem, je nastala v srednjem veku, večina ohranjenih stavb pa je iz 16. - 18. stoletja. Srednjeveško jedro se nahaja na najvišjem delu mesta (Gorica). Obzidje, s katerim je bilo opasano leta 1300, je ponovno utrjeno v 15. in 16. stoletju, medtem ko se mesto spušča po pobočjih do župnijske cerkve s trgom. Dokončano je z izgradnjo vrat sv. Flora iz leta 1587, z reliefom leva sv. Marka in okroglim bastionom ter premičnimi vrati proti trgu izven obzidja.

Znotraj obzidja, okoli majhnega spodnjega trga, sta postavljeni pretorska palača z zaporom (1555) in mestna žitnica, kasneje spremenjena v gledališče (1843). Srce mesta je v tem času trg z gotsko župnijsko cerkvijo Marijinega rojstva. Cerkev je bila v 16. in 17. stoletju razširjena, njeno baročno pročelje pa okrašeno, poleg običajnega reliefa z levom sv. Marka, tudi s kipom senatorja Antonija Bollanija, kar je redkost v istrskem prostoru. V znak hvaležnosti za odstopljeno zemljišče, na katerega se je razširila cerkev, je papež Urban VIII dovolil družini Scampicchio, da s privatno kapelo nad ulico poveže svojo renesančno palačo s cerkvijo. Trg je bil dokončan v 18. stoletju z izgradnjo razkošne baročne palače družine Battiala-Lazzarini, ob kateri se nahaja privatna kapela sv. Štefana. V bližini stare župnijske cerkve sv. Justa je bil v 17. stoletju zgrajen vitek zvonik.

Z umiritvijo vojnih spopadov v 17. in 18. stoletju obrambni zidovi v mestih zgubijo svojo primarno funkcijo. To je labinskim plemičem (Franković-Vlačić, Negri, Manzini) omogočilo, da so na njih zgradili stanovanjske palače. Aristokracija se vdaja življenju na podeželju, in tako že v 16. stoletju v rodovitni okolici nastanejo stanovanjsko-gospodarske palače (Katura, Dubrova, Martinski), ki so skladno potopljene v krajino.

Od trga z mestno ložo zunaj obzidja se vzdolž hrbta griča ob koncu 17. in v 18. stoletju širijo nove četrti: Borgo in sv. Katarina. V začetku 20. stoletja postane trg središče komunalnega življenja z municipijem, kavarno in ribarnico. Odprtje mesta je dokončano v 30-ih letih 20. stoletja z ureditvijo sprehajališča San Marco z vodnjakom, s katerega se razpira veličasten pogled na Kvarner.
Labinština je v 19. in 20. stoletju rudarsko središče Istre. Koplje se premog, boksit in lapor za proizvodnjo cementa. Po začetnih raziskovanjih leta 1623 se pravi razvoj rudarstva začne leta 1785 z odprtjem prvega rudnika v Krapnu. Intenzivira se v 19. stoletju z odprtjem oken v Vinežu in Štrmcu, ob katerih nastajajo manjša naselja, največji razmah pa doživi med obema vojnama. Takrat sta po načrtih italijanskih arhitektov zgrajeni moderno načrtovani mesti Raša in Podlabin. Pod Labinom nastane kompleks Pjacal z vhodnim oknom (šoht), električno centralo in upravnim poslopjem (današnja mestna knjižnica). Izvedena je melioracija reke Raše, gradijo se pristanišča za utovor v Raškem in Plominskem kanalu. Borba za boljše delovne pogoje rudarjev, ki so prihajali iz oddaljenih delov vzhodne in južne Istre peš, s kolesi, tudi s čolni, je leta 1921 sprožila prvi, v krvi zatrti upor, ki je znan pod imenom Labinska republika.

Okna so bila opuščena ob koncu 20. stoletja, danes pa se nekakšni novi rudarji-umetniki spuščajo v podzemlje.

Natisni stran Pošlji prijatelju