•  
•  
•  
•  

Vrsar

Starodavna rezidenca poreških škofov se nahaja na zahodni obali Istre, severno od vhoda v Limski kanal.
Dober položaj zaliva je prispeval k razvoju antične luke, od katere so odkriti ostanki valobrana ter vrsta gospodarskih vil vzdolž obale in na otoku Sv. Jurija. Iz pozne antike sega do nas njegovo ime Castrum Ursariae, ko je naselje živelo ob morju pod hribom.

V nesigurnem srednjem veku se življenje ponovno organizira na vrhu hriba. V darilni pogodbi nemškega cesarja Otona II., s katero leta 983 potrjuje poreškim škofom pravico do številnih posesti, se omenja vrsarski kaštel.
Vrsarski fevd je škofom prinašal velike dohodke, pomemben delež le-teh je ustvarjala prodaja soli in kamna. Kakovostni apnenec iz kamnoloma Montraker v bližini mesta so od 14. do 18. stoletja izvažali v Benetke, Koper in Piran.

V škofovem imenu so kaštel upravljali njihovi odvetniki, lokalni fevdalci, ki so si pogostoma prilaščali pravico do posesti. V 13. stoletju so poreški meščani, nezadovoljni z vsiljeno fevdalno jurisidkcijo škofa nad Porečem, večkrat nasilno obračunavajli s škofom, ki je našel zatočišče v vrsarskem gradu. V napadu leta 1258 je bil grad zavzet in uničen.
V 13. stoletju ga je obnovil škof Oton. Imel je pravokotni tloris s štirikotnimi vogalnimi stolpi in notranjim dvoriščem s cisterno, dodatno pa je bil zaščiten z obrambnim zidom z nazobčenim nadzidkom. Na vzhodnem pobočju izven obzidja gradu se je nahajala romanska župnijska cerkev iz 11. stoletja, cerkev sv. Jurija na istoimenskem otoku, z značilnim tlorisom z dvema apsidama pa je nastala že v predromaniki. Ob obali je bila v romaniki zgrajena triladijska bazilika sv. Marije od Morja, ob kateri se je nahajal benediktinski samostan.

Ob gradu se je verjetno že v 11. stoletju začelo formirati naselje. Mesto se je postopoma razvijalo pod obzidjem, kjer so se nahajale revnejše hiše. Po pripovedovanju potopisca Prospera Petronija skromno naselje ni bilo obzidano do začetka 16. stoletja. Takrat je verjetno nastala linija obzidja z deloma ohranjenimi okroglimi stolpi in hiše renesančnih značilnosti. Petronijeva upodobitev ilustrira videz škofovske palače po baročni prenovi v začetku 17. stoletja ter cerkve sv. Martina iz 16. stoletja.
Glavni vhod v mesto je v 17. stoletju bil na vzhodni strani, ob obnovljeni cerkvi sv. Foške. Od vrat za pešce, s stražarnico na jugu, pelje ulica do spodnjega trga, okoli katerega se vrstijo plemiške palače. Zunaj vrat je bila v 17. stoletju na mestu romanske župnijske cerkve zgrajena votivna kapela sv. Antona. Beneški senat se je odločil prevzeti oblast nad kaštelom, ki je ob koncu 18. stoletja postal leglo razbojnikov, in zaradi tega leta 1778 ukinil stoletno cerkveno grofijo. Posesti so prevzele plemiške družine iz Poreča, grad pa je postal last družine Vergotini. Mesto se v teku 19. stoletja spušča po pobočju do morske obale in novega pristanišča. Župnijska cerkev sv. Martina je obnovljena v sredini 19. stoletja, leta 1935 pa je porušena in na njenem mestu zgrajena nova. Najnovejša stavba v kaštelu je 40 metrov visok zvonik, zgrajen leta 1991. Trinadstropni baročni grad je v začetku 21. stoletja dobil še eno etažo, s tem pa obdržal večstoletno funkcijo stanovanjske rezidence.