•  
•  
•  
•  
•  
•  
•  
•  

Pula

Mesto beguncev, mitološko zatočišče Argonavtov je skozi stoletja nudilo premor med plovbo vzdolž zahodne obale Istre. Bogastvo spomenikov in lepota zaliva sta mnogokrat opisana v potopisih potnikov. Geslo o tritisočletni zgodovini mesta potrjujejo arheološke najdbe. Histrsko gradišče je nastalo v začetku 1. tisočletja pr. Kr. v bližini izvira pitne vode. Ovalni tloris, z ulicami, ki se žarkasto spuščajo po pobočju griča, je zarisal urbanistično zasnovo mesta. Rimska oblast je mestu dala status kolonije, njen veliki plodni ager pa se je raztezal od južnega rta Istre do Limskega in Raškega zaliva. Zemljišče je bilo razdeljeno na ortogonalni mreži v podaljšku glavnih mestnih ulic, ki se je ohranila do danes v smereh poti in suhozidov. Z okoli 4.000 prebivalci je bil Pulj v tistem času največje mesto na polotoku, javne stavbe pa so oskrbovale širšo okolico, rodovitni ager s številnimi manjšimi naselji in rustičnimi vilami. Monumentalna Arena (69 – 81), amfiteater zunaj mestnega obzidja, je lahko sprejela do 23.000 gledalcev iz tedanjega mesta in njegove gosto naseljene okolice, dodatno zabavo pa sta nudili dve gledališči. Manjše, znotraj obzidja, h kateremu se je pristopalo skozi Dvojna vrata, ter veliko, zunaj obzidja, na pobočju Monte Zara. Od številnih mestnih vrat so se ohranila najstarejša, Heraklejeva, iz sredine 1. st. pr. Kr. in Slavolok Sergijev, ki je bil postavljen ob koncu istega stoletja ob vzhodnih vratih. Središče verskega in upravnega življenja je bilo na Forumu, kjer se še danes dviguje tempelj Rome in Avgusta (2 – 14). Drugi kapitolijski tempelj je v srednjem veku postal del stavbe mestne hiše. Ob Forumu in vzdolž mestnih ulic so se vrstile razkošne hiše in javne zgradbe (hiša z mozaikom Kaznovanje Dirke iz 3. stoletja), ki so bile sezidane iz kamna iz bližnjega kamnoloma v Vinkuranu.

Z razglasitvijo krščanstva za uradno vero Rimskega cesarstva so bili ustvarjeni pogoji za ustanovitev škofije v 5. stoletju. Zgradili so katedralni sklop z baziliko Marijinega vnebovzetja in cerkvijo mestnega zavetnika sv. Tomaža, krstilnico in škofovsko palačo ter številne cerkve v mestu in okolici. Ravenski nadškof Maksimijan, ki je bil po rodu iz Istre, je, da bi izkazal moč Bizantinskega cesarstva, dal sredi 6. stoletja zgraditi veliko triladijsko baziliko sv. Marije Formoze, bogato okrašeno z zlatimi mozaiki in štukaturami.

Vse do frankovske osvojitve Istre leta 788 je Pulj ostal del Bizantinskega cesarstva. V času frankovske uprave je mesto skušalo ohraniti ager in samostojnost, medtem ko so v okolici nastajali številni samostani, ki so jih podpirali frankovski in nemški fevdalci. Družina Castropola, ki se je imela za naslednike rimskih Sergijev, je od 13. stoletja upravljala mesto v imenu oglejskega patriarha. Takrat je na področju Kapitola nastala mestna hiša, v bližini Foruma pa frančiškanski samostan s cerkvijo sv. Frančiška. Leta 1331 je mesto sprejelo zaščito Benetk in s tem izgubilo samostojnost. Počasno propadanje, ki so ga izzvale pogoste epidemije kuge in malarije se je začelo v 15. stoletju. Iz tega obdobja je možno tu in tam videti kakšno gotsko ali renesančno palačo, okrašeno z izklesanimi okenskimi okvirji in skulpturami (reliefi štirih vrlin v Ulici Sergijev). Veličastna bazilika sv. Marije Formoze je razpadla in je zato slavni arhitekt Sansovino izdal nalog, da se njeni marmornati stebri pošljejo v Benetke. Danes se je ohranila le njena južna memorialna kapela. Ko je leta 1630 Serenissima naročila pri francoskem arhitektu Antoine de Villeu gradnjo utrdbe na osrednjem griču, je v mestu živelo le nekaj deset prebivalcev. Tedanji potniki opisujejo žalostno stanje mesta, s tem da ga imenujejo“mesto mrlič”. Le tu in tam je kakšna hiša okrašena z baročnim balkonom, oknom, portalom ali grbom, škof Botteri pa leta 1712 začne z obnovo pročelja katedrale (dokončano šele v 20-ih letih 20. stoletja).

Mesto se postopoma prebuja v času Napoleonovih Ilirskih provinc, ko se ruši mestno obzidje, da bi prevetrili kužni zrak, ponovni vzpon pa se začne šele v sredini 19. stoletja. Takrat postane glavna vojna luka avstrijske mornarice s pomorskim Arzenalom. Pulj se v celoti obnavlja in spreminja v moderno evropsko mesto. Gradijo se nove četrti s historicističnimi in secesijskimi vilami in stanovanjskimi bloki, bolnišnica, gledališče, Marine Casino, Hidrografski inšitut z zvezdarno, urejajo se parki ob obali in okoli mesta. Zaradi zaščite vojne luke in Arzenala je bil izdelan obrambni sistem utrdb in topovskih baterij, ampak ta impresivni gradbeni projekt vseeno ni mogel preprečiti propada Monarhije. Kljub težkemu medvojnemu obdobju so bile v tem času zgrajene nekatere stavbe javne namembnosti (glavna pošta, kopališče Stoja, antituberkulozarij), izjemni primerki italijanske moderne arhitekture.