Umag

Nahaja se na vrhu zahodne Istre in je zadnja zgodovinska pomorska postaja pred prehodom severnega Jadrana.
Širša okolica je polna arheoloških najdb, ki potrjujejo življenje prazgodovinskega človeka. Po prihodu Rimljanov se je obala napolnila s stanovanjsko-gospodarskimi vilami, in tudi polotok, na katerem se danes nahaja Umag, ni bil izjema. Tudi tukaj so bili odkriti ostanki antičnega kompleksa, in to prav na glavnem trgu, Trgu svobode. Ostanki rezidencialne stavbe ter množica gospodarskih prostorov so opredeljeni kot deli velike antične oljarne, ki se je oskrbovala z oljkami iz plodne okolice.

Kdaj se je okoli kompleksa razvilo naselje, ni možno zagotovo reči, gotovo pa pred 6. stoletjem, ko se Umag prvič omenja v pisnih virih pod imenom Humagum. O njegovi zgodnjesrednjeveški zgodovini ne vemo veliko, šele pred kratkim je bila odkrita cerkev iz konca 8. stoletja. Le-ta je bila enoladijska stavba s tremi vrisanimi apsidami, katere tloris prepoznamo na pločniku zraven župnijske cerkve. Verjetno je že tedaj mesto bilo utrjeno zaradi napadov z morja. Eden najmočnejših se je zgodil leta 876, ko so Umag izropali gusarji neretvanskega kneza Domagoja. Ali je bila takrat oskrunjena tudi cerkev sv. Martina, katere ostanke so našli na istoimenskem trgu, ni znano. 

Beneška uprava vstopa v Umag leta 1269 in od takrat naprej se mesto hitro razvija. Obnavlja se obzidje in gradijo kvadratni stolpi. V enem od njih danes deluje Muzej mesta Umaga. Ljudsko ime zanj je Škofovski stolp, ker je v njem, kot pravi tradicija, letoval tržaški škof. V Umagu se v prihodnjih stoletjih gradijo nove hiše in palače, zato je vredno sprehoditi se po jugozahodnem delu starega mesta in poiskati ostanke poznogotske in renesančne arhitekture v izvirno srednjeveških ulicah.

Zaradi vojnih viher in pogostih epidemij kuge in malarije je mesto popolnoma opustelo, tako da se v 16. in 17. stoletju tukaj načrtno naseljujejo skupine Albancev, Grkov in Hrvatov iz Bosne in Dalmacije. Na strahovito bolezen bo vedno spominjala cerkev sv. Roka, ki je zgrajena v začetku 16. stoletja pri vhodu v mesto. Za številnejše prebivalstvo se je kasneje začela graditi večja župnijska cerkev, pri tem pa je bila porušena manjša triapsidalna stavba o kateri je že bilo govora, ohranjen je zvonik iz 17. stoletja, medtem ko je nova cerkev dograjena leta 1760 in posvečena Marijinemu vnebovzetju. Ta enoladijska obokana stavba s polkrožnim prezbiterijem in plitvimi stranskimi kapelami je služila kot predloga za vrsto podobnih v Istri (Buzet, Buje, Grožnjan, Završje, Poreč, Tar). Obdobje razcveta je vplivalo na okolico in tako se je v prvi polovici 18. stoletja družina De Franceschi odločila kupiti stancijo v naselju Seget in jo prezidati v velik luksuzen stanovanjsko-gopodarski kompleks. V tem baročno-klasicističnem podeželskem sklopu dominira palača z razkošnim antikizirajočim pročeljem, ki mu daje videz gradu. Sklop, v katerem so bila tudi gospodarska poslopja in družinska kapela, so postopoma dograjevali, v 19. stoletju je bila zgrajena stavba oljarne na zadnjem dvorišču, na sprednjem pa stolp s prsobrani, ki so oblikovani v duhu romantizma.

Devetnajsto stoletje je prineslo spremembe: porušen je bil zunanji obrambni prstan, ki je v 14. stoletju zajel takrat novi del Umaga na celini – t.i. Borgo, v katerem so svoj čas bile celo štiri cerkve in dva samostana. Umag je v 19. stoletju dobil tudi lungomare. Preostalo mestno obzidje je danes v glavnem vkomponirano v novejšo stanovanjsko arhitekturo, ki se neizprosno in agresivno razširja, pogostoma brez občutka za ambient in zgodovino.

Natisni stran Pošlji prijatelju