Buje
Na vrhu hriba v notranjosti Istre se nahaja največje mesto njenega severozahodnega dela. Arhitektura bujskega gradišča ni ohranjena, ohranjeni pa so številni fragmenti tedanjega posodja in orodja. Okoli gradišča je bilo v rimskem obdobju zgrajenih nekaj stanovanjsko-gospodarskih kompleksov, največji med njimi pa je Sveti Elizej, tik pri Bujah.
Zravnani vrh hriba gradišča je bil ponovno naseljen v poznoantičnem obdobju, ko se je nanj zateklo lokalno prebivalstvo, ta refugij pa v srednjem veku preraste v utrjeno naselje.
V pisanih dokumentih se prvič omenja leta 981 kot Castrum Bugle. Videz srednjeveškega mesta ni mogoče podpreti z materialnimi dokazi, osrednja cerkev pa se je zagotovo nahajala pod današnjo župnijsko cerkvijo sv. Socerba na glavnem zgodovinskem trgu.
Mesto so leta 1412 zavzele Benetke. Začetek njene uprave je obeležen z rušenjem mestnega obzidja in starega zvonika. No, obzidje je bilo kmalu obnovljeno, pred mestom so zgradili mestno ložo in nov zvonik, na trgu pa palače, med katerimi je ohranjena tista s poslikanim pročeljem iz leta 1485 ter, nedaleč od lože, cerkev Milostne Matere Božje. Na severnem zidu te cerkve je ohranjen prvotni, renesančni glavni portal iz leta 1497 z napisom, ki omenja donatorja Pavla Račico. Pripisan je kamnoseku Mateju iz Pulja. Poleg teh najbolj očitnih primerov graditeljskega razmaha v 15. stoletju, je pomemben tudi stolp sv. Martina v zahodnem delu jedra, redkem ohranjenem delu beneškega obzidja.
Znotraj obzidja je ohranjena le vrsta renesančnih in baročnih hiš. Predelana je bila cerkev Milostne Matere Božje, ob njej zgrajen zvonik in urejen okoliš, barokizirana je bila srednjeveška cerkev sv. Janeza Evangelista. Največji poseg je bila gradnja nove župnijske cerkve.
Po rušenju predhodne pravilno orientirane triladijske cerkve se je leta 1754 začela gradnja nove. Sprememba orientacije je zahtevala rušenje javnih poslopij na trgu. Ostal je le samostojni zvonik, ki je bil začet v poznogotskem in končan v baročnem obdobju, baza stebra za zastavo iz 17. stoletja ter patricijska hiša na zahodni strani trga. Celotni poseg se je vseeno splačal, tako da je cerkev sv. Socerba s svojo monumentalnostjo, tlorisno dispozicijo in tudi z inventarjem postala eden izmed najpomembnejših spomenikov poznobaročnega obdobja v Istri.
V novem veku je bilo ponovno aktualno vprašanje obrambe. Južni del podzidja s cerkvijo Milostne Matere Božje se utrjuje z novim obrambnim prstanom, vhod v predzidje pa je ohranjen pod hišo, v kateri se nahaja etnološka zbirka. Vrste hiš v podzidju so nastajale v teku 19. in 20. stoletja, med njimi je tudi kakšna klasicistična palača.
Buje so ohranile sliko utrjenega mesta na vzpetini ter je v starem delu še vedno prepoznati obliko srednjeveškega obrambnega prstana, obzidja in stolpov. Na žalost so nekdaj bogate mestne hiše, ponos starih Buj, danes večinoma ruševine.
Obiščite
Vasi in mesteca Bujštine, če pa nimate časa, vsaj Momjan.
Zanimivosti:
Po ogledu stolpa sv. Martina, ostanka beneškega sistema fortifikacij v zahodnem delu mesta, ni treba takoj zaviti nazaj proti centru. Če se sprehodimo po bloku hiš za njim, ne bomo samo uživali v ambientu, temveč lahko tudi naletimo na ostaneke starega pokopališča s cerkvijo sv. Martina.
