•  
•  
•  
•  

Izola

Ob severozahodni obali Istre se na nekdanjem otoku nahaja edino istrsko primorsko mesto, ki se lahko pohvali z zgodovino termalnega turizma.
Iz 1. st. pr. Kr., ko je bil naseljen, izvirajo najstarejše sledi velikega luksuznega kompleksa z rimsko vilo in pristaniščem na morski obali v Simonovem zalivu, le kilometer stran od Izole. To je bil pomemben gospodarski kompleks, ki je sobival z ostalimi vilami na otoku.

Do prvotnega utrjevanja rimske naselbine pride verjetno v poznoantičnem obdobju, a življenje se v tako obranjenem mestu nadaljuje tudi v zgodnjem srednjem veku. Cesar Oton I. je leta 972 Izolo podaril beneškem dožu, a je kmalu padla v roke oglejskem patriarhu. Zatem jo leta 1031 mogočni oglejski patriarh Popone daruje benediktinkam iz samostana sv. Marije v Ogleju. Le-te so pobirale desetino, civilno oblast pa so zaupale lastnemu upravitelju. Vse, kar se je dogajalo, so si tudi zapisovale, tako da v njihovem arhivu najdemo dokumente o benediktinskem samostanu sv. Petra, ki se v Izoli omenja v 13. stoletju, ter o samostanu sv. Katarine, ki se omenja od 15. stoletja dalje, razen če ne gre za isti samostan, ki je spremenil zavetnika. Stoletja med omembama so težka za Izolo, ker jih zaznamuje nenehno rivalstvo in boj s Koprom in Piranom. Samostojnost, ki si jo je izborila sredi 13. stoletja, je bila kratkotrajna: že leta 1280 je prišla pod Benetke.

Obnova in izgradnja cerkva in palač se intenzivira v 15. in 16. stoletju. Takrat se gradi palača Manzioli (1470), katere v renesansi predelan, del se imenuje palača Lovisato, postavlja se občinska palača, povečuje se bazilika sv. Mavra (1547) ter nadgrajuje stara osmerokotna župnijska cerkev sv. Marije Alietske (1533) in gradi se frančiškanski samostan. Ponovni graditeljski razmah se je zgodil v 18. stoletju, ko se obnavlja Sv. Marija Alietska, medtem ko se na robu staromestnega jedra gradi luksuzna palača družine Besenghi degli Ughi. V 19. stoletju srednjeveško mestece popolnoma spremeni videz. V začetku stoletja je bilo porušeno obzidje, dobljeni material pa je bil uporabljen za zasipanje kanala med otokom in celino. Arhitektonska preobrazba ni bila edina novost.

Odkritje izvira termalne vode blizu cerkve sv. Petra spremeni razvoj Izole.  Terme so bile odprte že leta 1842, skupaj s plesno dvorano in ostalimi vsebinami, kar je Izolo spremenilo v priljubljeno turistično mesto. Kasneje so bile preurejene v tovarno za predelavo rib, ki je začela z delom v drugi polovici 19. stoletja ter kmalu postala nov vir zaslužka meščanov.  
Ne glede na vojna dogajanja v 20. stoletju je Izola po 50-ih letih prerasla v uspešno mesto s specifičnimi proizvodnimi panogami, med katerimi je najbolj znana tovarna igrač Mehanotehnika.