Novigrad

Na zahodni obali Istre, ob ustju reke Mirne, se nahaja Novigrad, središče frankovske uprave v Istri.
Tudi ta mali polotok je bil naseljen v prazgodovini. V antiki se na širšem območju gradijo podeželske vile – premožno latinsko prebivalstvo je znalo prepoznati primeren prostor za gradnjo svojih bogatih počitniških hiš. Ta položaj je v času vojne bil tudi strateško pomemben ter se je v nemirnem poznoantičnem obdobju okoli ene izmed vil začel graditi castrum. Vojna utrdba je prerasla v mesto, a mesto se je večalo. Kot Neapolis se omenja že leta 599 in sicer v papeževem pismu.

Predvidoma je že takrat bil središče Novigradske škofije, čeprav za to ni čvrste podlage. Zelo verjetno se v 6. stoletju gradi cerkev, v kateri se hranijo relikvije sv. Pelagija, mestnega svetnika, ob kateri je bilo pokopališče. Prvi dokumentirani škof je živel dosti pozneje. Imenoval se je Mavricij  in je postal škof Novigrada, takrat imenovanega Civitas Nova, ob koncu 8. stoletja. Njegovo ime nam ni treba iskati po knjigah. Dovolj je, da si ogledamo ciborij v Novigradskem lapidariju in preberemo napis na vrhu stranic, kjer bomo med vklesanimi besedami prepoznali ime MAURICIUS EPISCOP(US). Omenja se kot naročnik prav tega ciborija, ki se je prvotno nahajal nad krstnim bazenom v pozneje porušeni krstilnici novigradske stolnice.

Dejstvo, da je Novigrad v 8. stoletju imel stolnico, govori o njegovi pomembnosti. Nekdanja stolnica je danes župnijska cerkev sv. Pelagija in sv. Maksima, skozi zgodovino nekoliko spremenjena. Severna okna osrednje ladje te triladijske bazilike so prav tiste kamnite okenske rešetke, ki jih je gledal škof Mavricij. Cerkev je bila tedaj napolnjena z barvanim kamnitim pohištvom, njegovi deli pa so danes v lapidarijih cerkve in mesta.

Strokovnjaki si še vedno nasprotujejo v mnenjih, ali je srednjeveška kripta pod prezbiterijskim oknom nastala v Mavricijevem času ali pa je rezultat kasnejše prezidave iz 11. stoletja, ko su tu vladali bavarski plemiči in oglejski patriarhi. Gre za edinstven primerek, ker je to edina srednjeveška cerkev s kripto v Istri, primerjamo jo lahko le z oglejsko.
Že leta 1149 je Novigrad zaprisegel zvestobo Benetkam. Gradi se novo obrambno obzidje, verjetno na mestu starejšega, od katerega je ohranjen le kvadratni stolp pri hotelu, ob vhodu v zgodovinsko jedro. Obnovljeno je bilo v 15. stoletju in dozidani so bili trije okrogli stolpi. V mestu so istočasno gradili dominikanski samostan s cerkvijo Blažene Device Marije Karmelske, gradili pa so tudi bogato okrašene palače. Nekatere še danes prepoznamo po gotskih oknih in ostalih detajlih.

Najbolj znana novigradska plemiška družina Rigo je verjetno že takrat opravljala pomembne mestne funkcije, bolj pa so znani njeni gradbeni podvigi kasnejšega datuma. Leta 1770 so zgradili razkošno mestno palačo, a pred tem, leta 1750 poznobaročno stancijo izven mesta, v Karpinjanu. Ta luksuzni stanovanjsko-gospodarski kompleks s poslopji, razporejenimi v obliki črke U, se lahko pohvali z razkošno izdelano notranjostjo s štukaturami in slikanimi dekoracijami. Celoten podvig, čeprav ga vodi ena družina, kaže moč Novigrada v 18. stoletju. Ampak blagostanje ni dolgo trajalo. S padcem Benetk deli Novigrad usodo ostalih istrskih mest.
Sto let kasneje komuna zbira denar za gradnjo novega mestnega pečata – zvonika župnijske cerkve, ki je oblikovan po vzoru tistega iz beneškega sv. Marka, ker Benetke še vedno niso nehale biti vzor.

Zato je nenavadno le nekaj kilometrov bolj severno ob morju videti popolnoma drugačen slog. Veliki samostan v Dajli s cerkvijo sv. Janeza Krstnika iz druge polovice 18. stoletja, benediktinska posest že od začetka 9. stoletja, je bil leta 1839 predelan po načrtu francoskega arhitekta Le Terriera de Manetota. Ta specifični francoski klasicizem je edinstven na istrskem področju, toda tudi pred to  gradnjo kaplanove hiše, ki je podobna že obstoječi cerkvi, in osrednje dvonadstropne palače, je Dajla morala biti impresiven kompleks. Lahko si le predstavljamo, kako je izgledal, ko ga je v drugi polovici 13. stoletja od novigradskih škofov dobila koprska družina Sabini in ga dozidala tako da je bil podoben gradu. Po številnih spremembah gospodarjev tekom zgodovine, je bil kompleks pred nekaj leti po pravici vrnjen cerkvi.

Natisni stran Pošlji prijatelju