Barban

Globoko v zaledju vzhodne istrske obale, preden se ovinkasta cesta spusti v dolino Raše, kliče k oddihu zgodnjesrednjeveško mestece. V teku celega srednjega veka pa vse do avstrijskega prevzema oblasti leta 1374 so se zaradi njega prepirali puljski škofje, oglejski patriarhi, mogočni fevdalci in pazinski kapetani. Kljub temu mestece še od leta 1199 in župana Pribislava ohranja svoje običaje in pravico do izbire lastnega župana, sodnikov in župnika. Imena iz zgodovinskih dokumentov, oblika samouprave (komun) z županom na čelu in tudi številni glagolski grafiti pričajo o hrvaškem prebivalstvu, ki se je doselilo že v 8. stoletju.
Da bi razrešili nenehne spore zaradi mej istrskih občin, njihovih fevdalnih gospodarjev in Benetk, je posebna komisija leta 1275 obiskala teritorije in sestavila dokument v hrvaščini (glagolici), nemščini in latinščini, ki je znan pod imenom Istrski razvod. V njem je omenjeno, da je bila že leta 1025 izvedena razmejitev med Vodnjanom, Gočanom, Barbanom in Svetvinčentom, kar dokazuje kontinuiran obstoj Barbana kot stalnega, verjetno utrjenega naselja.

Toponim Gradišće ali Gračišće kaže na to, da se je na tem območju, v bližini pokopališča nahajalo prvotno naselje. Nastalo je na mestu prazgodovinskega gradišča, s pogledom na dolino Raše. Verjetno je bilo uničeno med leti 1328 in 1330 v napadih bojevitega Sergija Castropole iz Pulja, starega nasprotnika in pretendenta na barbanski teritorij, čigar puljske in balske čete so razdejale zgodnjesrednjeveški utrdbi Gočan in Rogatico.

Na območju današnjega mesta sledovi niso starejši od 14. stoletja, tako je možno domnevati, da je bil grad postavljen na novi lokaciji. Iz njega se je razvilo mestece, vzdolž pravilno razporejenih ulic, ki od osrednjega trga vodijo do polj, pokopališča in doline Raše. Od gradu pravokotne oblike s štirimi obrambnimi stolpi je ohranjen le štrikotni stolp, v katerem so bile tudi ječe. Vse do začetka 20. stoletja je ob mestni loži iz leta 1555 stal visok stolp z zvonom na vrhu. V 15. stoletju so prebivalci postavili dve mali cerkvi: bratovščinsko cerkev sv. Jakoba s freskami, ki prikazujejo Marijo zaščitnico s plaščem, člane bratovščine in svetnikovo legendo, ki so enkratne v naših krajih, ter kapelo sv. Antona opata, ki je prav tako poslikana s freskami.
Izčrpani od sporov okoli posesti so se Barbanci leta 1516 predali Benetkam v upanju, da bodo lahko ohranili stoletno samoupravo in institucije. Le-te pa so fevd Barban skupaj z Rakljom leta 1535 prodale beneškim plemičem Loredan, ki so ga imeli v lasti vse do ukinitve fevdalnih pravic leta 1869.

Da bi v srednjeveškem kaštelu ustvaril življenjske pogoje, ki so primerni beneški aristokraciji, je upravitelj fevda kapetan Antonio Capelo leta 1606 v vzhodnem delu ruševine gradu zgradil notranje krilo fevdalne palače s kamnitim stebriščnim vhodom. Ta poseg je obeležil z grbom svojih delodajalcev, s svojim grbom in napisom. Palača se z reprezentativnim pročeljem z balkonom v začetku 18. stoletja obrača proti trgu s fontikom in mestnim vodnjakom (1567). Župnijska cerkev je zgrajena in posvečena leta 1701 na mestu starejše iz 14. stoletja in delu gradu. Na temeljih okroglega stolpa je zgrajena zakristija, zvonik pa je leta 1585 dograjen na štirikotnem stolpu. Zahodno krilo gradu je porušeno v 19. stoletju, da bi na njegovem mestu nastal vrt palače.
Čeprav so se vojaški spopadi v 18. stoletju že zdavnaj končali, je kapetan Antun Franković obnovil mestno obzidje med štirikotnim stolpom in zahodnimi mestnimi vrati ter dal zgraditi zahodna Velika in vzhodna Mala vrata z nazobčanim nadstreškom.

Izven osrednjega trga je možno videti, kako so zgledale tradicionalne hiše iz 18. in 19. stoletja z baladurji, cisternami in gospodarskimi poslopji na dvorišču.

Natisni stran Pošlji prijatelju