Piran

Leži na polotoku, nad katerim dominira cerkev sv. Jurija, brani pa ga mogočno obzidje vzdolž hrbta griča Mogoron, ki se spušča globoko v morje med Piranskim in Strunjanskim zalivom.

Kontinuiteta življenja od bronaste dobe dalje ni vprašljiva. V antiki se je življenje odvijalo v stanovanjsko-gospodarskih kompleksih – rustičnih vilah, medtem ko se je ob koncu tega obdobja prebivalstvo premaknilo na lahko branljiva mesta in je tako nastala utrdba na hribu, na področju kasnejšega kompleksa župnijske cerkve.

 

Od 8. stoletja je bil pod frankovsko oblastjo, zatem pa pod nemškimi fevdalnimi dinastijami, ki vladajo v Istri. Že od 10. stoletja je razvil lastno mestno upravo in ob koncu 12. stoletja užival avtonomijo. Leta 1254 je koprski podestat Lando di Montelongo izkoristil slabost patriarha ter prevzel oblast nad Piranom. Krepitev Kopra je vznemirila Benetke, zato so leta 1283 zavzele Piran.

Mesto se je med 8. in 13. stoletjem zaradi odličnega položaja pospešeno razvijalo ter preraslo v pomembno trgovsko, pomorsko, ribiško, obrtniško in denarno središče in je nadziralo vse tri solinske komplekse v Piranskem zalivu. Od 13. stoletja dalje se je razvijalo bogato intelektualno življenje, v 16. stoletju pa je mesto postalo središče humanizma, v katerem je delovala Accademia dei virtuosi.

Najstarejši del naselja se je nahajal v sredini polotoka okoli Prvomajskega trga (Piazza Vecchia) in na skrajnjem rtu Punta. Bil je obdan z obzidjem in dostopen po vratih, ki so dala ime okolnim četrtim: Porta Mugla, Porta Domo, Porta Misana ter Porta Campo, nad katerimi se je nahajala kapela sv. Jakoba. Zgodnjesrednjeveška utrdba je bila zapuščena ob koncu 13. stoletja, ko se je sedež upravne oblasti preselil proti notranjem pristanišču.

Pod beneško upravo se je mesto pospešeno širilo proti celini. Novo obzidje je leta 1353 zajelo tudi četrt Campo, ki se je razvila okoli notranjega pristanišča, kjer so bili postavljeni mestna hiša (1291), fontik, mestna loža in cerkev sv. Petra. Pristanišče sta branila dva stolpa na vhodu, povezana z verigo, kasneje pa so zgradili most s dvižnim osrednjim delom za prehod ladij. Ob severnem robu četrti Campo so v začetku 14. stoletja frančiškani minoriti zgradili cerkev in samostan. Nova četrt Marciana (ali Marziana), najširša v mestu, se je razvila v teku 15. stoletja južno in vzhodno od pristanišča. Zaradi vse večje turške grožnje je bila v drugi polovici 15. stoletja in v začetku 16. stoletja ponovno obzidana z mogočnimi stolpi vzdolž hrbta Morgorona. Pri rekonstrukciji starega dela obzidja v bližini Porta Misana so odprli gotska vrata Porta Dolfin, imenovana tako po grbu podestata s tremi delfini v ščitku. V zunanjem obzidju se je nahajalo dvoje vrat: renesančna Porta Marzana proti morju in Porta Terra di Raspo, skozi katera se je prišlo do ceste proti Rašporju, sedežu kapetanata za Istro.

Utrjevanje mesta se konča v prvi polovici 16. stoletja z izgradnjo okroglega stolpa na Punti. Nad mestom dominira kompleks župnijske cerkve sv. Jurija z zvonikom in krstilnico. Prva cerkev, posvečena sv. Maksimilijanu, je nastala že v 6. ali 7. stoletju. V romaniki je zgrajena triladijska bazilika z veliko osrednjo apsido, atrijem in krstilnico pred vhodom. Temeljito je obnovljena v gotiki. Današnji videz dolguje zgodnjebaročni rekonstrukciji iz začetka 17. stoletja, ko je spremenjena v enoladijsko dvorano s palladijevskim pročeljem. Nekoliko kasneje je na vrh zvonika beneškega tipa postavljen bakreni kip angela. V strnjenem mestnem tkivu je ohranjenih več gotskih hiš (hiša na vogalu Tartinijevega trga z vogalnim balkonom iz 14. stoletja, hiša s triforo nad vrati sv. Frančiška) ter renesančnih in baročnih palač (hiša Tartini). V baročnem obdobju so obnovljene številne mestne cerkve: Sv. Štefan in Sv. Marija od zdravja iz 13. stoletja, Sv. Marija tolažnica iz 15. stoletja in križni hodnik frančiškanskega samostana. Na nekdanjem osrednjem mestnem trgu (Piazza Vecchia) je zgrajena mestna cisterna, okrašena s kamnitimi kipi. Najnovejša četrt Borgo iz 17. in 18. stoletja je ostala zunaj obzidja.

Devetnajsto stoletje je čas sprememb v strukturi spodnjega dela mesta. Osrednji Tartinijev trg nastane z zasipavanjem notranjega pristanišča leta 1894. Vhod je označen z nosilci za zastave iz 15. stoletja, žariščna točka pa je Tartinijev kip Antonija Del Zotta. S temi posegi je nastal eden izmed najbolj šarmantnih trgov na Jadranu. Okoli njega se gradijo nove upravne stavbe s historicističnimi obeležji. Na mestu stare cerkve sv. Petra je leta 1818 nastala elegantna stavba s klasicističnim pročeljem po projektu Pietra Nobila. Porušena je mestna loža, ki jo je zamenjal kazino, fontik je zamenjalo sodišče, zgrajena je tudi nova občinska palača. Trg in mandrač obkrožajo plemiške palače (Trevisani, Gabrielli, Ventrella, Fonda) in javna poslopja (secesijsko gledališče Tartini, hotel Piran, Piranski muzej) iz 19. in začetka 20. stoletja., ki se s svojo monumentalnostjo močno razlikujejo od zgodovinskega urbanega jedra. Piran v tistem času ponovno doživlja gospodarski vzpon kot pomožno pristanišče tržaške luke, kar mu omogoča dobro prometno povezanost z morjem, kasneje z železnico in tudi s hidroavioni.

Natisni stran Pošlji prijatelju