Buzet

V prazgodovini je pot po dolini Mirne nadziralo gradišče, kjer je kasneje nastal Buzet. Naselje Piquentum dolguje svoje ime skupnosti polromaniziranih prebivalcev ilirsko – keltskega porekla, ki je tam živela v času rimske vladavine.
V nesigurnih časih pozne antike in v začetku srednjega veka prebivalstvo zapušča nižinska naselja in se umika na dobro varovana mesta. Poleg barbariziranega romanskega prebivalstva, od začetka 7. stoletja okolico mesta naseljujejo Slovani.
V teku srednjega veka je Buzet sledil usodi Severne Istre menjavajoč vladarje: frankovske kralje, nemške fevdalce, oglejskega patriarha (1102 – 1421), presvetlo Beneško republiko (1421 – 1789).

Na vrhovih gričev vzdolž Mirne in na obronkih Čičarije je nastala vrsta mestec (Rašpor, Vrh, Sovinjak, Draguć, Roč, Hum). Omejeni z obzidjem opasan življenjski prostor in dominantni položaj gradov je pogojeval njihov urbani razvoj. V tem času je zastavljena tudi urbana osnova Buzeta. Mesto se razteza po hrbtu griča. Od vhoda na zahodni strani proti vzhodu, kjer se je na skali v sklopu mestnega obzidja dvigovala cerkev mestnega zavetnika sv. Jurija, se potekajo paralelne ulice, ob katerih so nanizane hiše.
Po osvojitvi oglejskih posesti Benetke povezujejo mesta severne Istre v obrambni sistem utrdb Rašporskega kapetanata. S selitvijo sedeža kapetanata v Buzet leta 1511, in kasneje tudi uprave kontinentalnega dela beneških posesti v Istri ter posebej po umiritvi vojnih spopadov v drugi polovici 17. stoletja, doživlja mesto razcvet. Ne glede na srednjeveško zasnovo, daje množica palač in hiš vtis renesančnega in baročnega mesta. Beneški kapetani, katerih grbi danes krasijo številne mestne spomenike, se lotevajo obsežnih javnih posegov. Rekonstruirrano je mestno obzidje z Velikimi (1547) in Malimi (1592) vrati, ureja se Mala šterna (1517 – 1522, 1568), fontik.

Patriciji in premožnejši meščani gradijo vrsto renesančnih in baročnih palač. Mestne cerkve doživljajo radikalne spremembe. Na mestu stare cerkve sv. Jurija so v začetku 17. stoletja zgradili novo, v kateri so pokopavali rašporske kapetane. Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja je bila zgrajena ob koncu 18. stoletja na mestu starejše. Zvonik je bil zgrajen stoletje kasneje, ohranjen pa je mali zvon iz leta 1514 z glagolskim napisom.

V zadnjih letih Benetk se je leta 1789 kapetan M. Antonio Trevisan lotil impresivnega komunalnega posega: zgradil je veliko javno cisterno Velo šterno v rokokojskem slogu.

Mesto se odpre v 18. in 19. stoletju, ko se na obzidju gradijo razkošne palače, pod njim pa urejajo vrtovi in sprehajaišča. Na Goričici nastane malo jedro okoli posesti družine Gravisi s kapelo sv. Ane iz 18. stoletja, medtem ko v predelu ob manjšem naselju sv. Janeza stoji cerkev istega svetnika iz leta 1634. Pod Velikim vrati ob cerkvi sv. Vida iz 15. stoletja nastane pokopališče. Danes tiho, nekoliko pusto mesto preseneča obiskovalca z bogastvom arhitekture in veličastnim pogledom na skalnato pobočje Čičarije.

Natisni stran Pošlji prijatelju