Rovinj

Pogled na Rovinj, iz katerekoli perspektive, se vedno ustavi na istem detajlu, zato je zgodbo o mestu nemogoče začeti brez njega: visoko na zvoniku župnijske cerkve stoji veličastni kip sv. Evfemije, zavetnice mesta že od 9. stoletja. Nerazpadlo telo te mučenice se hrani v prezbiteriju župnijske cerkve v marmornem sarkofagu, v katerem je po legendi priplavalo do vznožja mesta. Legenda je odmev tipično bizantinskega običaja iz zgodnjega srednjega veka, da naklonjenost vzhodnojadranskih mest obdrži z odstopanjem relikvij, v trenutku, ko si je ni bilo več mogoče zagotoviti s prisotnostjo lastne, ne več tako močne mornarice.

V prazgodovini železnodobno gradišče na rovinjskem otoku tvori del razvitega sistema gradiščanskih naselbin v okolici. Kontinuitete ni moč potrditi v rimskem obdobju, zato je treba nastanek mesta iskati v nesigurnih časih pozne antike, ko nastane cela vrsta utrjenih mest, ki jih Anonim Ravenski v začetku 7. stoletja opisuje v Kozmografiji, med njimi pa tudi Ruvigno (Ruigno, Ruginio). Srednjeveški viri se, pri omembi Cissanske škofije, ki je obstajala od sredine 6. do 8. stoletja, sklicujejo na antične vire in govorijo o otoku ob zahodni obali Istre. Historiografija razsvetljenske dobe ta otok umešča južno od Rovinja, teza o obstoju škofije in povezava z Rovinjem pa nista podkrepljeni z najdbami.

V zgodnjem srednjem veku je na najvišjem delu otoka verjetno obstajala utrdba (castrum) in ob njej  cerkev posvečena sv. Juriju. Otok je s kanalom ločen od celine. Po neprestanih napadih Neretvancev, Hrvatov in Saracenov je bil v 9. stoletju obzidan. Župnijska cerkev v 10. stoletju postane triladijska bazilika. Na kopnem zunaj mesta v romaniki nastane sedmerokotna cerkev posvečena sv. Trojici, pozorni opazovalec pa ne bo prezrl izklesane kamnite okenske rešetke z upodobitvijo Križanja z Devico Marijo, sv. Petrom in dvema apostoloma.

Vse do leta 1150, ko je bil prisiljen zapriseči zvestobo Benetkam, je Rovinj ohranil svojo avtonomijo. Beneška oblast je bila za Rovinj posrečena. Tekom stoletij se je razvil v obvezno pristanišče, iz katerega so piloti peljali ladje v Benetke. Iz kamnolomov v okolici se je izvažal kakovosten apnenec za gradnjo in okraševanje beneških palač in cerkva. Versko življenje meščanov je bilo organizirano okoli združenj – bratovščin, ki so gradile in vzdrževale cerkve svetnikov zavetnikov.
Spori med Benetkami in Turki v 16. stoletju so pustili sled tudi v Rovinju. Utrdili so mestno obzidje, a proti celini so ob kanalu dvignili še en pas obzidja s tremi štirikotnimi stolpi. Mestna vrata Porton del Ponte pred osrednjim stolpom iz srede 16. stoletja so vodila na kamniti most. Srednji vek je postavil urbano zasnovo otoka z ozkimi vijugastimi uličicami, ki se pahljačasto spuščajo niz pobočje, večina ohranjenih zgradb pa je iz časa po 15. stoletju. Poleg nekaterih gotskih hiš je v jedru ohranjenih več hiš, ki imajo renesančne in baročne značilnosti. Ponosna mestna oblast je leta 1580 naročila fresko z alegorično upodobitvijo mestne uprave v dvorani mestnega sveta Pretorske palače. Medtem ko številna istrska mesta v 17. in 18. stoletju odmirajo pod naleti epidemij, Rovinj postaja eden najgosteje naseljenih mest severnega Jadrana. V okolico se od 16. stoletja dalje načrtno naseljuje prebivalstvo, ki je pribežalo iz Dalmacije, Hercegovine, Albanije in Grčije, in takrat nastane Rovinjsko Selo.

Bogate bratovščine v 17. stoletju poskrbijo za obnovo župnijske cerkve. V drugi polovici stoletja je zgrajen nov zvonik po vzoru tistega pri sv. Marku v Benetkah, na vrh pa mu leta 1758 postavijo bakreni kip sv. Evfemije, ki se obrača v vetru. Zaradi dotrajanosti nekdanje je nova cerkev, začeta leta 1725, poleg koprske stolnice, največja baročna dvoranska stavba v Istri, končno posvečena leta 1739. Zunanjščina je ostala nedokončana, stranska fasada je leta 1780 deloma obložena s kamnom po načrtu Simona Batistelle, glavno pročelje, obrnjeno proti odprtem morju pa je dokončano šele stoletje kasneje.

Srednjeveško obzidje s časom postaja pretesno za hitro rastoče mesto. Na mestu Porton della pescheria je leta 1680 postavljen Balbijev lok. Od 17. stoletja se širi pas med dvema obzidjema na otoku, potem tudi na celino, da bi leta 1763 bil zasut kanal. Prenaseljeno mesto raste v višino. Obzidje se spreminja v stanovanjske hiše, na praznih mestih in notranjih dvoriščih se interpolirajo nove hiše, ki ustvarajajo labirint obokanih prehodov in miniaturnih trgov. Ob trgu izven obzidja se gradijo baročne palače, kot je palača Califfi, sedež Muzeja mesta Rovinj. Na nasprotni strani kanala so frančiškani že v začetku 18. stoletja postavili cerkev, zatem tudi samostan, in od takrat se začne pospešena urbanizacija kopenskega dela mesta, ki se širi proti jugu vzdolž nove Ulice Carera. V mestu in okolici se množijo cerkve, kot je sv. Marija od Zdravja ali votivna cerkev Milostne Matere Božje z lopo.

Avstrijska oblast v začetku 19. stoletja prinese silovit razmah gospodarstva. V mestu in okolici nastajajo številne tovarne za predelavo rib, proizvodnjo stekla, pijače, cementa. V zalivu Val de laco je leta 1872 za potrebe oskrbe častnikov avstroogrske vojske odprta Tobačna tovarna. Ureja se tudi staro pristanišče Andana in modernizira z izgradnjo Velikega pomola. V južnih zalivih Squei in Sabionera že od 18. stoletja cvetijo manjše ladjedelnice. Za potrebe varne plovbe po Jadranu se na otočku Sv. Ivan na Pučini leta 1853 postavi svetilnik.

Zaradi izjemno ugodnega podnebja postane Rovinj tudi zaželena zdraviliška destinacija. Severno od mesta, na polotoku Sv. Pelagija leta 1888 odprejo morsko klimatsko zdravilišče, a z istim namenom je mogočni trgovec in industrijec Georg Huetterott leta 1890 kupil otok sv. Andreja in zemljišče južno od mesta ter ga uredil v park - gozd Punta Corrente – Montauro. Njegove ideje so postavile temelj za razvoj mesta v najbolj priljubljeno turistično destinacijo v Istri.

Natisni stran Pošlji prijatelju