•  
•  

Sveti Lovreč

Na zahodni obali Istre, nedaleč od Limskega kanala, se nahaja mesto z najbolj ohranjeno romansko baziliko v Istri.
Gradiščanske značilnosti hriba in toponimi na širšem področju potrjujejo prazgodovinsko življenje, ki se nadaljuje tudi v rimskem obdobju. Njegovo tedanje ime ni znano, ker se prvič omenja leta 1030, ko je nastal zemljevid, na katerem je Sv. Lovreč označen kot Castrum Sancti Laurentii. Že takrat je bil razglašen za središče fevda poreškega škofa, in glede na takšen status ni čudno, da je že v 11. stoletju mesto bilo utrjeno, v tlorisu z elipsoidnim obzidjem z obrambnimi stolpi. V tem času se je že začela gradnja velike triladijske bazilike s tremi apsidami sv. Martina in opremljanje le-te s kamnitim cerkvenim pohištvom, katerega ostanke lahko vidimo v loži. Ostanki istočasnih fresk z vrsto svetnikov v srednjem registru severne in južne apside so med najstarejšimi v Istri.

Delavnice, ko so delale za cerkev sv. Martina, se niso ustavile samo pri njej. Isti klesarji delajo tudi za bližnji samostan sv. Mihaela nad Limom, kar je razvidno iz identičnih kamnitih okenskih rešetk. Predvidoma sta ti dve cerkvi nastali v istem obdobju, njihova gradnja pa je znak moči škofije, ki je v tem direktno ali indirektno sodelovala.
Moč Sv. Lovreča se odraža tudi v dejstvu, da je že v 12. stoletju imel lastno upravo, pomemben dokaz samostojnosti. In mogoče so prav zaradi tega Benetke, po njegovi vdaji leta 1271, tu namestile komando celinskega dela beneške Istre, po čemer je kraj dobil ime San Lorenzo del Pasenatico. Na čelu je bil kapetan, istočasno tudi podestat, njegova glavna naloga pa je bila skrb za  varnost beneških posesti v Istri.

V sredini 14. stoletja so Benetke razširile in temeljito okrepile mestno obzidje. Gradijo se kvadratni stolpi, na izviru vode stolp Fontanella, nova mestna vrata, pri tem pa tudi župnijska cerkev z zvonikom dobiva pomebno obrambno funkcijo. Vprašanje je, ali je taka okrepitev bila zares potrebna, glede na to, da se je komanda beneške vojske nad celo Istro leta 1394 preselila v Rašpor.
Kljub statusu vojnega središča 14. stoletje meščanom Sv. Lovreča ni prineslo razcveta. Obnovo obzidja so financirali sami in pogostih lastniških in imovinskih problemov z Vrsarjem in poreškimi škofi, ki so v tem mestu vladali, podestat ni vedno reševal v njihovo korist. V tem času je bilo potrebno obnoviti tudi razpadajočo cerkev sv. Mihaela, iz 14. stoletja pa datira tudi nova zidna poslikava v njeni notranjščini. Ob južni fasadi cerkve se nekoliko kasneje gradi loža, ki s hišami na zahodni in južni strani ter z mestnimi vrati zapira mali trg. V 15. stoletju je zgrajena cerkev sv. Blaža ter poslikana njena notranjost.

Številne vojne in epidemije kuge so beneške oblasti prisilile, da so v 16. in 17. stoletju na področje Sv. Lovreča doselile prebivalstvo iz Dalmacije, Črne Gore in Bosne. Novo prebivalstvo je ustvarjalo naselja v okolici mesta, tako da se je s prihodom 18. stoletja splošna ekonomska situacija na Lovreštini toliko popravila, da je bil njihov podestat najbolje plačan v celi Istri.
Obdobje blagostanja se je končalo s prihodom Avstrije, ki je zmanjšala pomen Sv. Lovreča. Od tega udarca si mesto nikoli ni opomoglo.