Poreč

Okolica mesta je bila gosto naseljena v prazgodovini, o čemer pričajo številna gradišča (Picugi). Mesto se razvija od 1. stoletja pr. Kr. dalje, ko postane rimska kolonija. Na rodovitni zemlji v okolici, kjer se proizvajata daleč naokrog znamenito oljčno olje in vino, se gradijo razkošne rimske vile. Urbana zasnova Poreča je zarisana po modelu rimskih vojaških castrumov, z ulicami, ki se križajo pod pravim kotom in pri tem ustvarjajo pravilne mestne bloke. Kljub srednjeveškim in baročnim prezidavam, je v poteku ulic ta raster viden še danes. Antični forum se je nahajal na zahodnem delu polotoka, ob njem pa je bil kapitol s templji. Ostanki Neptunovega in verjetno Marsovega templja govorijo o posegu, ki ga je v 2. stoletju naročil viceadmiral ravenske flote, Tit Abudij Ver.

Kompleks Evfrazijane je postopoma nastajal od 4. stoletja dalje, na mestu hiše, v kateri so se sestajali prvi verniki, v bloku ob severnih mestnih vratih. Stoletje kasneje je prerasel v kompleks dvojne bazilike, ki je bil posvečen Devici Mariji in sv. Mavru, poreškemu škofu mučeniku iz 3. stoletja, okrašen z mozaiki, z osmerokotno krstilnico in atrijem. Da bi dokazal moč Cerkve po Justinijanovi osvojitvi Jadrana sredi 6. stoletja, je škof Evfrazij dal sezidati novo triladijsko baziliko posvečeno Devici Mariji na mestu južne bazilike, razkošno okrašeno s stebri in oltarnimi pregradami iz prokoneškega marmorja, s štukaturami in zlatimi mozaiki. Ponosen na ta veličastni poseg je dal izdelati svoj portret na mozaiku v apsidi, ob Mariji z otrokom na prestolu in sv. Mavru. Zraven bazilike je Evfrazij zgradil tudi škofovsko palačo, z impozantno sprejemno dvorano v prvem nadstropju. Poreški škofje so v palači vladali vse do 90-ih let 20. stoletja, ko so jo zapustili, da bi ji omogočili obsežno obnovo. Kljub številnim poznejšim prezidavam in dozidavam je kompleks ohranjen v osnovnih gabaritih, ki so bili zarisani v 5. in 6. stoletju. Ta biser kulturne dediščine je bil leta 1997 vpisan na UNESCO-v seznam spomenikov.

Z raznobarvnimi mozaiki je bila okrašena tudi cerkev sv. Tomaža iz 5. stoletja, katere sledi so ohranjene v kompleksu Istrske sabornice.
V srednjem veku so poreški škofje bili med najmočnejšimi istrskimi fevdalci, s posestmi vse do Limskega kanala. Preseneča število hiš, ki so se ohranile iz romanskega obdobja, kot je tista z lesenim balkonom v nadstropju, rezidenca kanonika v sklopu Evfrazijane iz leta 1251 ter vrsta manjših hiš v ozkih uličicah. Številne kasnejše palače so zgrajene na ostankih romanskih hiš, ki so tako ohranile urbano shemo, podedovano še iz antike.

Mesto je leta 1297 priseglo zvestobo Benetkam ter postalo pomembno pristanišče v plovbi po Jadranu, posebej zaradi izvoza poljedelskih produktov. Srednjeveško obzidje ga ni rešilo pred oplenitvijo Genovežanov leta 1354, ko so iz Evfrazijane bile ukradene relikvije zavetnika sv. Mavra (vrnjene šele leta 1934). Potem se v 15. stoletju obnavlja peterokotni stolp na vhodu v mesto, na severnem in zahodnem vogalu pa se gradijo okrogli renesančni stolpi.

Epidemije kuge so mesto opustošile tekom 15. in 16. stoletja, zato Benetke naseljujejo begunce iz Dalmacije, Albanije in Grčije. Kljub težkim časom v mestu rastejo razkošne poznogotske in renesančne palače, okrašene z bogato klesanimi arhitektonskimi detajli. V humanistični težnji se meščani zatekajo k uporabi artefaktov iz zgodnejših zgodovinskih obdobij, tako da je ljudska renesančna Hiša dveh svetnikov okrašena s svetniškimi skulpturami iz romanike.
V baroku se omejeno srednjeveško jedro preoblikuje z izgradnjo večjih sklopov z notranjim dvoriščem. Reprezentativna pročelja palač se obračajo na ulico, aristokratski saloni pa so okrašeni z zidnimi slikami in štukaturami (palača Sinčić, sklop palače Vergotini, novo krilo škofovske palače).

Poreč se pod avstrijsko upravo v 19. stoletju gospodarsko razvija, še posebej od leta 1861 dalje, ko v njem zaseda Istrski deželni zbor. Opuščena franščiškanska cerkev je bila ob tej priložnosti prezidana v dve etaži, od katerih je zgornja služila kot sabornica. V tej je dvorani škof Juraj Dobrila imel znameniti rodoljubni govor leta 1863. V pritličju so podjetni Polesini uredili vinsko klet.
Tako kot v ostalih utrjenih mestih v Istri tudi poreško obzidje v 18. stoletju izgubi obrambno vlogo.   Na njem nastajajo mestne palače, ki se proti morju odpirajo z ložami, ob koncu 19. stoletja pa družina Polesini na področju kapitola gradi historicistično palačo, obdano z vrtom. V 19. in 20. stoletju se zahodna linija obzidja odpre v vrsto hiš in hotelov, ki so obrnjeni proti odprtemu morju in otoku sv. Nikolaja.

Mesto se istočasno širi izven obzidja okoli baročne cerkve Angelske Matere Božje, katere zvonik, poleg tistega iz Evfrazijane in sv. Frančiška, dominira silhueto mesta. Razdejanja druge svetovne vojne so pustila rane v mestnem tkivu, tako da so ustvarila trge na mestu nekoč strnjenih srednjeveških blokov, ki jih poznamo le še iz fotografij. Po zaslugi ugodnega položaja, dobre klime in lepote spomenikov je danes Poreč vodilno turistično središče širše regije.

Natisni stran Pošlji prijatelju